Nov, nov začetek, prvi
april. Mesec, ki je včasih prebudil ne samo naravo ampak tudi v nas mladih se je začelo nekaj dogajati, premikati. Z leti se rabi vedno več zagona, a to sploh ni današnja tema. Danes je dan norcev, idiotov, šaljivcev, ljudi, ki lažejo. Mark Twain je lepo rekel, da današnji dan je odziv ostalih 364 dni v letu kako se obnašamo. In imel je in ima še kako prav.
Mali, sladki, nekaterim smešni
cestne, še bolje ulične sluge. Veliko ste jih lahko srečali v obmorskih mestih, ko so odvažali smeti, vozili pošto ali peljali solato na tržnico po ozki ulici. Značilen zvok in sploh njihova hupa sta se zapisali marsikomu v srce in spomin. Ima tudi večjega brata, oblik pa toliko, da si že težko izbereš kaj bi si vzel.
Zaprem oči in se prepustim
besedam stavkov, ki božajo moja ušesa in me vračajo v trenutke mladosti, nedolžnosti in sreče. Vedno znova me ali pa se sam vračam, tja nazaj, tja, kjer je bilo veliko časa za literarno delo o katerem govorim danes. Stare, sodobne, katere so boljše? Odvisno koga sprašuješ. Odvisno od časa in trenutka postavitve tega vprašanja in seveda odvisno od mesta samega kjer sprašuješ.
Predzadnji dan v mesecu
in meni se kar še dogaja. Dogaja in dogaja. Kar vre iz mene neka misel, ideja, poved, filozofija, mnenje. Prvo ne vem o čem bi, naslednji trenutek ne vem z čim naj začnem, ko je vsega toliko, da se ti meša poleg. Glede na to, da bi rad nekaj vseeno objavil, sem malo zaplaval v iskanju čistega pripovedovanja in nekaj pametnemu pogovoru doraslo.
Jarani, čovjek, ljudi
Vse to in še nekaj več boste lahko izvedeli, v kolikor boste prisluhnili avdio zapisu, ki sem ga posvetil eni od nekdanjih republik, katere mnogo prebivalcev imamo tudi v Sloveniji. Meho, Haso, Suljo, so le nekatera najbolj znana imena od tam spodaj. Bi pa vam priporočal, v kolikor se boste želeli podati na kaj novega, da si ogledate mogoče to republiko, poznano tudi po mostu in čevapčičih.
