Predzadnji dan v mesecu
in meni se kar še dogaja. Dogaja in dogaja. Kar vre iz mene neka misel, ideja, poved, filozofija, mnenje. Prvo ne vem o čem bi, naslednji trenutek ne vem z čim naj začnem, ko je vsega toliko, da se ti meša poleg. Glede na to, da bi rad nekaj vseeno objavil, sem malo zaplaval v iskanju čistega pripovedovanja in nekaj pametnemu pogovoru doraslo.
Jarani, čovjek, ljudi
Vse to in še nekaj več boste lahko izvedeli, v kolikor boste prisluhnili avdio zapisu, ki sem ga posvetil eni od nekdanjih republik, katere mnogo prebivalcev imamo tudi v Sloveniji. Meho, Haso, Suljo, so le nekatera najbolj znana imena od tam spodaj. Bi pa vam priporočal, v kolikor se boste želeli podati na kaj novega, da si ogledate mogoče to republiko, poznano tudi po mostu in čevapčičih.
Po daljši pavzi
sem sobotno dopoldne izrabil za obisk Krajinskega parka Šturmovci. Uživam v danem okolju. Ptice, veter, lepo pokošeni travniki, malo ljudi. Do sedaj sem srečal na moji točki snemanja samo dva sprehajalca. Sicer so sedaj, po zadnjem obisku posadili nekaj novih dreves na levi strani pri vhodu, uredili cesto, ki vodi skozi park. Lep sončen dopoldan je motil le veter, ki se je neutrudno zaganjal v vrhove dreves.
Konec tedna ali vikend
paket v dveh delih. Kakorkoli, kakšen vikend fraj, kakšen zaznamovan z delom v firmi ali doma. Lepi spomini, malo manj lepi spomini. Vse je odvisno, ali pa, večinoma je odvisno od vremena. Če je sonček, pa smo kljub temu malo dolgočasni, je vseeno lepše kot v deževnem vikendu. Bog, daj deža, ka bom lahko leža.
A tebe je kaj? Ne? Zanimivo.
Jaz pa sem v sebi odkril kar nekaj novitet. Jeba, sem pač odkrit in priznam, kaj bom tajil sam pred seboj? Kam te pridem? Mnogo nas je in vsak dan nas je več. Veliko je seveda prikritih osebkov, pa vendar tudi oni se štejejo zraven, želeli to ali ne. Zakaj zardevati in obračati pogled vstran, če te kdo vpraša, a ti jo imaš?
