Grad Viltuš - propadajoča lepota
Ne vem po kom imam tole, da me zanima zgodovina? Po mami sigurno ne, mama ni bila nikoli za takšne hece. Pa dobro, ali ima kaj veze po kom? Nima, v glavnem, da se meni dopadne te pa je kak je, kaj te čejš?! Grad, ki še kljub počasnemu a sigurnemu propadu pokončno stoji na svojem mestu in pozdravlja občasne obiskovalce.
Audio gradivo: Grad Viltuš in nekaj malega o njem
En praznik, dve imeni
Velika noč ali Vuzem. Eno in ta isto. Saj veste, rdeči pirhi, potica, meso, jajca, hren, kruh in še kaj v sodobnem času. Prikaže se nam še kakšen zajček, ki nosi v košarici jajčka oziroma pisanke. V četrtek se zadnjič oglasijo zvonovi in potem ponovno v nedeljo, ker se je ovi vstal pa šel. V letu praznujem samo dva praznika, družinska in sicer Vuzem ter Božič. Potem še moj god in smo fertik! Gotof si!
Trinajst let in že zanosila!
To je včasih, v nekaterih plemenih še danes, nekaj čisto normalnega, medtem, ko v naši napredni družbi je to greh, cela pizdarija. Kako je lahko se to zgodilo? Kako je to sploh mogoče? Brezmadežno ali z madeži, to ni več vprašanje. Dete je na poti, ostalo ni več pomembno. Ne kazati na mlado dekle s prstom, ker ni bila sama. Tam je bil tudi on, ki je vedel kako se stvari streže. Pa nič od njega. Jeba stari, jeba.
Bok!
Veš ono, ko ti je res dolgčas, ko delaš neumnosti in ti mogoče med njimi uspe tudi kaj pogojno uporabnega. Ker je še bil čas do kosila sem posnel še tole:
Moje prve molitve v cerkvi pečenega teleta
