Včasih se kar izgubimo med besedami. Tri ali štiri besede za opis nekega dogodka.
Iščemo pravo besedo, a izberemo najmanj primerno. To ugotovimo kasneje, ko se ne da nič več popraviti. Je pač kar je. In tako iz dneva v dan, ker z leti ne razmišljamo več preveč o tem, pač nekaj rečemo. In zakaj je nastalo toliko besed za eno stvar? Kriv je samo en, človek. In, če še pogledamo selitev. Eni se ne bi selili nikamor. Tu sn doma! Jas nena grem nikamor! Zakaj ne? Kaj je narobe s tem, da se seliš? Mogoče še bi kdo, a nima dovolj za sabo vlačiti. Bi sosedje videli samo nekaj škatel pa nič drugega. Ne, ne, ne, take sramote pa si ne bom delal.
Avdio zapis: Veliko besed in malo selitev
LP!
