Včasih se kar izgubimo med besedami. Tri ali štiri besede za opis nekega dogodka.

Iščemo pravo besedo, a izberemo najmanj primerno. To ugotovimo kasneje, ko se ne da nič več popraviti. Je pač kar je. In tako iz dneva v dan, ker z leti ne razmišljamo več preveč o tem, pač nekaj rečemo. In zakaj je nastalo toliko besed za eno stvar? Kriv je samo en, človek. In, če še pogledamo selitev. Eni se ne bi selili nikamor. Tu sn doma! Jas nena grem nikamor! Zakaj ne? Kaj je narobe s tem, da se seliš? Mogoče še bi kdo, a nima dovolj za sabo vlačiti. Bi sosedje videli samo nekaj škatel pa nič drugega. Ne, ne, ne, take sramote pa si ne bom delal.

Avdio zapis: Veliko besed in malo selitev

LP!

 Kakšno kratko obdobje kar prehitro mine.

Sploh, če govorimo o obdobju meseca ali dveh. Jaz, če si ne bi pisal ali posnel kaj in kje, bi bilo vse zaman, ko bi želel obujati spomine. Moj multitasking je že pregorel in ni več kot 30 let nazaj. Vseeno pa še imam nekaj spomina, ki ga včasih malo kombiniram. Včasih pa niti to ne pomaga.

Pregled dveh mesecev

LP!