Peti mesec, še malo pa jesen.
Prvi maj, drugi maj in danes tretji maj. Lahko bi se ponavljal vsak dan, kako hitro mineva čas, dan ali teden. Kako kar zdrvi vse skupaj mimo in nam pusti kakšen spomin. Včasih pa samo luknja, nič od spomina. Tema. Praznik dela pa take pa to. Ne se hecat. To je samo še zaradi tega, da si ljudje malo spočijejo.
Jaz še nimam. Ti že imaš?
Ne, ne, pri meni še vse deluje kot novo, a star bučman krepko preko petdeset, nena se hecaj stari. Ste kihnili? Ali naredili, dragi moški, kakšne tri korake od mesta lulanja in ste začutili, da je nekaj kapljic končalo na spodnjicah? Če je to vse pogosteje, bi bil fajn pogovor z družinskim zdravnikom. Mogoče se da popraviti še samo z vajami.
Juhuhu, denar je tu!
Sicer ne za dolgo, je pa. Sedaj ga imam, vprašaj me čez par dni, ko te bodo samo še ob tem vprašanju pogledale moje žalostne okice. Pa naj ne bo drugo vprašanje, kaj si že vse porabo? Nena mi tega delaj! Mej saj malo razumevanja do mene, pliiisssss!!!
Penzija danes in po prvem ne več
Field recording, kaj je že to?
Skoraj vsak hobi ima tudi obisk na terenu. Naj si bo ta teren blizu doma, malo dalje ali na drugi strani sveta. Hobi moremo delati iz lastnega veselja, da sebi napolnimo baterije. Mogoče bo kdaj prerasel hobi v pol profesionalno dejavnost ali celo v profesionalno dejavnost. Ampak, pustimo to. Tukaj smo zgolj tisti, ki to delamo iz čisto svojega veselja.
Spomin imam za konja ubiti!
Kaj sploh to dejansko pomeni? Je toliko dober ali toliko slab? Je začetek brisanja memorije ali je še kaj zaloge v skladišču na podstrešju našega telesa? Se nam dozdeva ali smo res postali vedno bolj pozabljivi? Pa kako se meni to lahko zgodo, kerlcu, kot sem jaz, da pozabim tri stvari, po katere sem šel v trgovino???
