Stražun še kuj zakon!
Nekateri kraji, dogodki ali trenutki se ti tako vpišejo v srce, da se jih vedno rad spominjaš. Da se vedno rad vračaš k njim in vedno znova si prikličeš lepe dogodke, kateri preženejo sive oblake nad teboj.
Avdio zapis: Stražun je zakon!
Voda, ptički, travica, ja pa iiiiiiiiiiii!!!!!!!!!!
Tako nekako sem bil verjetno za slišati danes zjutraj ob prihodu na mojo točko - Rački ribniki. Pa še ni bila visoka temperatura, kaj bi se šele zgodilo, da bi bilo že preko 30 stopinj??? Raje ne pomislim, res ne! Labodi še tam na onem koncu ribnika, v miru jutra, ta levi pa že živahen. Se skozi nekaj dogajalo.
Rački ribniki - ne vem kolkič že
Voda, trava, ribe in ljudje!
In seveda, moja malenkost, Renato, ki ne smem manjkati. Nikjer. Sem kot podrepna muha. Tista tečna, ki misli, da bo se svet podrl, če je ne bo zraven. In, kaj reči na to? Nič, a ne? Te vsaj gre od doma malo 😀 Gnida stara! No, v glavnem, še ena točka, katero je potrebno obiskati ali kot ribič, kot družina z otroci ali kot par.
Še zadnjič o njem - Stražun
Lepo jutro in v meni še neke stvari o Stražunu, katere sem želel zapustiti kot avdio prispevek. Kot moj pogled na zeleno oazo. Moj Stražun! Ne dobesedno, da ne bo kdo jezen. Oaza miru, ljudi, psov, ptic. Ko se srečamo se pozdravimo, čeprav se prvič in zadnjič tudi vidimo. A vsaj minimum kulture se prebudi v veliki večini. Seveda se najdejo tudi posamezniki, katerim si v napoto in breme, ker si tam in se srečate. Stražun, ostani del nas!
V njega prideš iz več smeri.
Ena od njih je iz smeri Pobrežje. Mestna četrt Pobrežje, mešanica hiš, blokov, stanovanjskega dela, industrije, trgovinskega dela. Pobrežje je močno. Pridi na Pobrežje, če si vupleš! Asfaltna pot, ki se zapelje v Stražun, zna privabiti kar nekaj ljudi vsak dan. Ne glede na starost, ko vidiš te ljudi, vsi veselega ter krepkega koraka.
Stražun, zelena pljuča Maribora
Vsako mesto, trg ali vas, si zasluži imeti vsaj en mali del zelenega bogastva, gozd, gozdiček. Imeti to zeleno pašo za oči in dušo ter telo. Kraj užitka in sprostitve. Kraj srečanja. Mogoče tudi ljubezni. In vedno ima naš Stražun sprehajalce, dnevne, tedenske, ni pomembno, samo, da ima svoje ljudi, katerim nekaj pomeni in kateri mu vračajo tu tako, da ne puščajo smeti v njem.
Kdaj si nazadnje obiskal starše?
Ne, ne, mislil sem kraj Starše, malo južno od Maribora. Ni daleč, a dovolj daleč, da si poiščemo kakšen recimo temu piknik plac po domače, plac, kjer se bomo malo odpočili, kaj pojedli, se malo relaksirali in potem z kakšno fotko za spomin se vrnili v norišnico vsakdana. Morem priznati, da nikoli v življenju do pred par dni nisem slišal za Starševski ribnik. Bo potrebno se kdaj še vrniti. Meni se je dopadlo.
Privlači me voda in ptice.
Mogoče je krivo to, ker sem vodnega znamenja po horoskopu. Kdo bi vedel? Karkoli ali kdor koli je že v meni, se je že dodobra udomačil in shajava nekako eden z drugim. Vsakdo si najde nekaj za sproščanje. Eni ribolov, drugi lov, tretji lovimo zvoke in opazujemo ptice. Samo, da imamo tu in tam kdaj in kam pobegniti. Ne samo od doma, mogoče tudi od drugih soljudi.
Vetrovna nedelja in javljanje iz terena
Poizkus podcasta narejenega na terenu v celoti. Malo besed, več gozda in ptic. Vse bi bilo super, če le ne bi bilo tako vetrovno. Dežne oblake je prinašalo iz zahodnega dela dežele. Prvič je vedno bolj tako, bo pa z vsakim naslednjim primerom bolje in bolje in bolje in.....
