Mali, sladki, nekaterim smešni
cestne, še bolje ulične sluge. Veliko ste jih lahko srečali v obmorskih mestih, ko so odvažali smeti, vozili pošto ali peljali solato na tržnico po ozki ulici. Značilen zvok in sploh njihova hupa sta se zapisali marsikomu v srce in spomin. Ima tudi večjega brata, oblik pa toliko, da si že težko izbereš kaj bi si vzel.
Zaprem oči in se prepustim
besedam stavkov, ki božajo moja ušesa in me vračajo v trenutke mladosti, nedolžnosti in sreče. Vedno znova me ali pa se sam vračam, tja nazaj, tja, kjer je bilo veliko časa za literarno delo o katerem govorim danes. Stare, sodobne, katere so boljše? Odvisno koga sprašuješ. Odvisno od časa in trenutka postavitve tega vprašanja in seveda odvisno od mesta samega kjer sprašuješ.
Predzadnji dan v mesecu
in meni se kar še dogaja. Dogaja in dogaja. Kar vre iz mene neka misel, ideja, poved, filozofija, mnenje. Prvo ne vem o čem bi, naslednji trenutek ne vem z čim naj začnem, ko je vsega toliko, da se ti meša poleg. Glede na to, da bi rad nekaj vseeno objavil, sem malo zaplaval v iskanju čistega pripovedovanja in nekaj pametnemu pogovoru doraslo.
Jarani, čovjek, ljudi
Vse to in še nekaj več boste lahko izvedeli, v kolikor boste prisluhnili avdio zapisu, ki sem ga posvetil eni od nekdanjih republik, katere mnogo prebivalcev imamo tudi v Sloveniji. Meho, Haso, Suljo, so le nekatera najbolj znana imena od tam spodaj. Bi pa vam priporočal, v kolikor se boste želeli podati na kaj novega, da si ogledate mogoče to republiko, poznano tudi po mostu in čevapčičih.
Po daljši pavzi
sem sobotno dopoldne izrabil za obisk Krajinskega parka Šturmovci. Uživam v danem okolju. Ptice, veter, lepo pokošeni travniki, malo ljudi. Do sedaj sem srečal na moji točki snemanja samo dva sprehajalca. Sicer so sedaj, po zadnjem obisku posadili nekaj novih dreves na levi strani pri vhodu, uredili cesto, ki vodi skozi park. Lep sončen dopoldan je motil le veter, ki se je neutrudno zaganjal v vrhove dreves.
Konec tedna ali vikend
paket v dveh delih. Kakorkoli, kakšen vikend fraj, kakšen zaznamovan z delom v firmi ali doma. Lepi spomini, malo manj lepi spomini. Vse je odvisno, ali pa, večinoma je odvisno od vremena. Če je sonček, pa smo kljub temu malo dolgočasni, je vseeno lepše kot v deževnem vikendu. Bog, daj deža, ka bom lahko leža.
A tebe je kaj? Ne? Zanimivo.
Jaz pa sem v sebi odkril kar nekaj novitet. Jeba, sem pač odkrit in priznam, kaj bom tajil sam pred seboj? Kam te pridem? Mnogo nas je in vsak dan nas je več. Veliko je seveda prikritih osebkov, pa vendar tudi oni se štejejo zraven, želeli to ali ne. Zakaj zardevati in obračati pogled vstran, če te kdo vpraša, a ti jo imaš?
Trinajst let in že zanosila!
To je včasih, v nekaterih plemenih še danes, nekaj čisto normalnega, medtem, ko v naši napredni družbi je to greh, cela pizdarija. Kako je lahko se to zgodilo? Kako je to sploh mogoče? Brezmadežno ali z madeži, to ni več vprašanje. Dete je na poti, ostalo ni več pomembno. Ne kazati na mlado dekle s prstom, ker ni bila sama. Tam je bil tudi on, ki je vedel kako se stvari streže. Pa nič od njega. Jeba stari, jeba.
Mama, mati, muterli
Kakor koli otrok ali pa odrasla oseba pokliče žensko, ki mu je podarila življenje in sploh, dokler lahko pokliče to osebo in se mu ta oseba odzove, je sreča zapisana v štirih črkah: MAMA! Mam je vseh sort. Tako tiste, ki so cool preko onih normalnih, ki tu in tam kdaj povzdignejo glas do tistih, ki so to postale proti svoji volji.
Primerjam, se odločam, delam
Lahko bi rekel, da sam sebe toliko naučim, da bi lahko vsak dan kaj novega prepoznal. A včasih je vsega preveč in potem zamešaš ter čez čas ponoviš s čim kar si že delal, da se spomniš ter se odločiš kaj in kako. Mene ni sram večkrat kaj preizkusiti. Ker sem mogoče vmes se kaj novega naučil in je zadnji test, izkušnja drugačna kot prejšnja. Saj to ni nič narobe. No, to je moje osebno mnenje!
Behringer C-2 z muco, brez muce in še kaj
Jaz sem že toliko naredil, da
da, da, kaj naj rečem? Sem že prerastel poporodne ali začetniške težave in sedaj še samo razturam stari. Sedaj samo snemam pa objavljam. Vsaki dan, iz tedna v teden. Iz meseca v mesec. Ja, tako se bere malo slabo napisan roman. Realnost je rahlo drugačna. Sam se učim, izobražujem in rastem z vsako posneto oddajo, z vsakim podcastom, ki sem ga objavil. Res je, da niso vrhunski, so pa amaterski in čisto moj izraz razmišljanja.
Koliko krat na dan pogledaš proti nebu?
Odvisno od dneva, dnevnega načrta, pričakovanj. En dan te bolj skrbi, če bo kaj padlo po tebi, kakšen dan se niti ne spomniš, da bi vsaj enkrat preveril. In kar koli pride od tam zgoraj, iz višine 2000m ali več, jemljemo kar za samoumevno. Sploh se ne vprašamo, pa kako pride do tega, da je voda, sneg, toča. Pač pride, koga briga!
Vsake toliko si je treba malo dušo
privezati. Se strinjate? Neko malenkost prinesti domov, nek predmet, ki je vezan na naš hobi in nam je tako nujno potreben, da sploh ne moremo dojeti, kako smo do sedaj to vse poustvarjali brez njega? OK, to je pravljica za domače :) Ampak resno, je potrebno nekaj dodajati v naše zbirke. Ker brez tega ni napredka in brez napredka zaostanemo na neki točki, na kateri postanemo neme priče časa, okolja, dejanj.
Kako iz mikrofona preko ZOOM H4n na Audacity kaj posneti
Koliko tega je res potrebno arhivirati?
Najbolj pogosto vprašanje odkar je človek začel z arhiviranjem, čeprav se je temu drugače reklo včasih, shranjevanje zapisov. Tehnika arhiviranja, smisel in cilj so se ves čas razvoja spreminjala. To, kar je bilo včasih zelo pomembno, je danes brez veze. Kaj sploh še to shranjujem? Za koga? Briši! Kako dolgo naj imam v arhivu? Na vsa ta vprašanja ni nekega recepta. Kolikor nas je posameznikov, toliko je tudi potreb po shranjevanju.
Večno vprašanje
na katerega naletimo kar nekajkrat v življenju. Obdržati, prodati, servisirati, vztrajati ali vsaj še enkrat poizkusiti pa potem se losati? Ne vem, bi ali ne bi? Narediti si dodatne stroške ali enostavno zahvalo zapeti dokler je trajalo pa hitro po novo? Jaz sem bolj ta tip, ta zadnji. Če se ne izplača, ajde od doma.
Kako smo kaj?
Ker je danes ponedeljek, začetek tedna, seveda tudi v pričakovanju kar nekaj paketov naročene robe, sem rekel, nič, grem se malo zdravstva. Malo povem o tem in onem in tako sem današnji podcast naredil v treh delih, da je lažje poslušati in poslušati smo tisto, kar te trenutno zanima, ne pa celo uro pa čakati na minutažo, ki je zate. Prijetno poslušanje!
Strah pred temo in EFT terapija
Sobota, jaz pa paket dobil!
Pa saj ne more biti res. In to iz Nemčije preko DHL dostave. Od naročila do dostave 5 dni in 15€. Meni se ne zdi visoka poštnina. Sedaj, kako drugi gledate na to, pa je že druga štorija. V prispevku sem malo opisal internetno trgovino Thomann.de in naredil primerjavo rahlo med zastopniki v SLO in v EU. Vsak si pač naj vzame kaj in koliko mu paše. To je moje osebno mnenje.
Link: Thomann.de
Še en liter!
No, mogoče glih ne celi liter. Pol litra? Pa tudi ni slabo, gre skozi. Žeja je kot lakota, včasih oči kupujejo hrano in pijačo, katero potem bolj gledamo kot jo zaužijemo na koncu. Ampak, paše pa paše, pa kak paše, da paše, ko paše. Na eks ali počasi v prijetni družbi. Vseeno, sam da je tu neki :)
Mene je ne mogoče
zaustaviti, ko se zaženem. Te kar gre, teče iz mene. Ročica z napisom ročna je izginila. Driska besed in neverjetnega števila črk. Kaj imam, kaj sem, kaj bom? Kaj pomeni ta etiketa, katero so mi prilepili? Jo upoštevati ali samo prebrati, malo preposlušati in fertik, gremo dalje. Ne nosi tega sranja s seboj v življenje, ker ti bo prej nepotreben tovor kot razlog za srečo.
Melanholik, multipla osebnost ter perfekcionist
Bolezen ali ne?
Je stvarnost ali samo neka igra naših možganov, ki nas žele prepričati, da smo bolj nori kot si sami želimo priznati. Glasovi okoli nas nam pripovedujejo svoja življenja, svoje želje. In mi si jih ne moremo izbiti iz glave. In vedno glasnejši postajajo ti glasovi. Njim je vseeno, če nas motijo. Njim se fučka za nas.
Dober dan!
Danes se bom delal pametnega in se važil kaj mi je uspelo, čeprav ne glih v prvo, da ne bo pomote. Niti v drugo ali tretje. Roko na srce mislim, da je bilo četrtič, ko sem rekel, pa da vidimo, kaj bo iz tega vsega ratalo. Mislim, nastalo. Bo rezultat, ki se pričakuje ali bo samo še en od mnogih poizkusov.
Glej, glej
malo živalco, ki teka sem in tja, obrača kolo in se prehranjuje v času budnosti, medtem, ko ji je smisel življenja spanje in vrtenje kolesa. In mnogi med nami smo jim zelo podobni, želeli to ali ne. Nas je ob tem vsaj malo sram, ali pa svojo sramoto želimo čim bolje zakriti, skriti. Če nekaj zelo dosti imamo ali zbiramo, se nam reče, da smo:
Kak si?
Vredi sn, zdaj, ko sn sam s sabo govoro. Je pomagalo, čuj. Lehko probaš še ti. Jaz ne bi, hvala. Zaka te ne? Ne rabim jaz takšne psihološke pomoči. Seveda ne, ti greš kuj do psihiča, v direkti stari. Gema, gasa!
Malo mi je laknulo, ko sn v samega sebe pogledo
Drage moje!
Na današnji dan se spomnimo tudi tisti med nami, ki bi pozabili, na vas. Saj moška družba danes govori le o Vas, drage moje. O smislu vašega obstoja, o skupnih poteh, o preživljanju obdobja na tem planetu. Vsaka od vas je nekaj posebnega. Vsaka od vas si zasluži, da vsaj na ta dan se počuti kot da je res na nekem visokem piedistalu.
Dober dan!
Danes vam bom predstavil v govoru in nekaj v sliki meni našega največjega mojstra fotografije. Človeka, ki ujame trenutek življenja, ga zapiše za vse večne čase za spomin in opomin za ljudi, ki prihajajo za njim, za nami. Mojster črno-bele fotografije, mojster trenutkov, zgodovinar obrazov. Velik človek, od katerega se lahko učimo ne le o fotografiji, temveč o vsem kar nas obkroža. Njegova dva največja opusa del sta Haložani in Koline.
Mojster fotografije Stojan Kerbler
Mojster Stojan Kerbler:
Guten tag!
Pomlad počasi že trka na vrata, hoteli Grm se počasi pripravljajo na svoje prve obiskovalce. Narave si odeva novo, osveženo obleko, polno čistih in jasnih barv. Mi, človečeki, pa si že tudi ogledujemo kam in kaj in kje se bo dogajalo, da jo tja popihamo ter si domov prinesemo kakšen spomin.
Buona giornata!
Končno mi je uspelo, da sem se vzel v roke in pogum bil toliko velik, da sem naredil to, kar sem si že dalj časa zamišljal oziroma mi je bila želja to narediti. Narediti eno urno oddajo z glasbenimi vložki. In tako je tukaj krstna predstavitev kako sem si zamislil, da bi naj ven izgledala. Pa prisluhnite!
Moja računalniška pot od začetka do danes
Linki do glasbe v oddaji:
https://www.jamendo.com/track/1821528/man-outta-town
https://www.jamendo.com/track/1823405/the-heat
https://www.jamendo.com/track/1614294/wallflower
https://www.jamendo.com/track/1807193/answer
https://www.jamendo.com/track/1215805/dance-with-me
Diwrnod da!
Kaj vse si ljudje želijo? Stvari, predmetov, reči. Eh, saj to je vse eno in isto. Kaj te pišem to? Nekateri na glas, drugi po tihem. Eni se na to spomnijo tu in tam, drugi sledijo dnevno in si manejo roke. Nekateri že gledajo globino denarnice, koliko bo kaj znesla noviteta. Pa je res vse tako enostavno? Ali imamo mi že res malo popačeno sliko časa in pričakovanja?
